Potočka zijavka

Prvega avgusta leta 1928 je Srečko Brodar odkril paleolitsko jamsko najdišče Potočka zijavka.

Njegova izkopavanja na tej lokaciji pomenijo začetek slovenskega raziskovanja paleolitika, Potočka zijavka pa je sploh prvo znano visokogorsko najdišče iz obdobja aurignaciena (Splet 1).

Potočka zijavka se nahaja na zahodnem delu južnega pobočja gore Olševe v Karavankah na nadmorski višini 1675 metrov. Ime je dobila po nekdanjem lastniku Potočniku, beseda zijavka (včasih zapisana tudi kot zijalka) pa pomeni jama. Dolga je 115 metrov, v širino meri 20−40 metrov, strop pa je visok od 4 do 10 metrov.

Že pred Brodarjem je najdišče odkril študent medicine Josef Karl Gross, ki je z dovoljenjem lastnika tu kopal v letih 1926−1928 našel ognjišče in koščeno konico ter izkopal veliko kosti jamskih medvedov. Njegovo poročilo iz leta 1929 hrani Koroški deželni muzej v Celovcu, izsledki pa so objavljeni tudi v nekaterih avstrijskih revijah (Splet 1).

1. avgusta 1928 je med sprehodom na jamo naletel Srečko Brodar, takrat profesor naravoslovja na gimnaziji v Celju. Njegovo pozornost je pritegnila v skalo izdolbena skleda, v katero je kapljala voda (Splet 2).

Da bi najdišče zaščitili pred nadaljnjimi nestrokovnimi posegi, je jamo odkupilo celjsko Muzejsko društvo, Brodar pa je pričel z arheološkimi izkopavanji, ki so trajala do leta 1935 (Splet 1). Odkrite so bile kosti več kot 1000 jamskih medvedov, manjše število ostankov drugih živali ter sledovi paleolitskega človeka – kromanjonca: več kurišč, prek 300 kamnitih odbitkov (od katerih je bilo 80 tipološko opredeljivih orodij: rezila, praskala, strgala…), prek 120 koščenih konic in prototip koščene šivanke.4 Najdena je bila tudi spodnja čeljustnica jamskega medveda s tremi luknjicami, ki je uporabna kot piščal.

Najdbe so stare približno 35.000 let in datirajo v začetno fazo mlajšega paleolitika. Žal je bila večina živalskih ostankov iz Brodarjevih izkopavanj izgubljena, saj je bila paleontološka zbirka uničena v bombnem napadu med drugo svetovno vojno (Splet 1). Monografija o Potočki zijavki, ki jo je Srečko napisal skupaj s svojim sinom Mitjo Brodarjem, je izšla leta 1983.

Ponovna izkopavanja v Potočki zijavki so pod vodstvom dunajskega Inštituta za paleontologijo in ljubljanskega Oddelka za geologijo potekala v letih 1997-2000. Raziskovalci so želeli pridobiti predvsem fosilne ostanke jamskega medveda, ob tem pa so našli tudi nekaj kamenih orodij in dve koščeni konici. V okviru teh raziskav je bilo 6 koščenih konic radiokarbonsko datiranih – po tej metodi pridobljena starost konic je med 33.000−36.000 leti (Splet 1).

Leta 2012 je Boštjan Odar presejal jamske usedline iz Brodarjevih izkopavanj in našel še nekaj drobnega gradiva: 5 drobnih kamenih klin, 5 koščenih konic, z vrezi okrašen skrilavec in rumeno okro, ki se je uporabljala kot barvilo (Splet 3).

Najdbe iz Potočke zijavke hrani Pokrajinski muzej v Celju. Stalna razstava je postavljena tudi v gostišču Firšt v Logarski dolini (Splet 1).

Nina Šranc

Viri:

Splet 1: http://www.dedi.si/dediscina/323-potocka-zijalka

Splet 2: http://www.gore-ljudje.net/novosti/39222/

Splet 3: https://sl.wikipedia.org/wiki/Poto%C4%8Dka_zijalka

Splet 4: http://arkas.zrc-sazu.si/